Veroval je v moč pesniške besede. Zanjo je živel, vanjo je polagal svojo najintimnejšo notranjost, svoj bes nad zlaganim svetom, v njej je videl smisel in najpristnejšega duha človeške ustvarjalnosti! Z motivom neizprosne smrti je prežaril vso svojo poezijo, od Požgane trave (1958) in vseh enajstih pesniških zbirk do poslednje Dol dol (1998) in jubilejne Dva (2004); od šestih dram in drugih dramskih besedil za otroke, od njegovega doživetja smrti v najbolj občutljivem otroštvu in rosni mladosti, ko se je njen obraz nenadoma pojavil kot »strah, ki je planil med otroške igre« ter mu uničil tisto, kar je »najbolj ljubil«, do zrelih in najustvarjalnejših let, ko je čutil, da s poezijo daje »višji smisel svojemu življenju«, da je pesem »moje meso in moja kri«, z njo je drugemu dajal čutiti svoje trpljenje in kapljice radosti.

Kmalu zatem, ko se je četrtek prevesil v petek, v smer jutra 21. oktobra, se je njegov življenjski lok povsem umiril (roje...