Te vrstice vam pišem z veliko bolečino v srcu. Zgodilo se je tisto, česar sem se najbolj bala. Moj mož se sicer nikoli ni dobro razumel s sinom, v dneh, ko je ta odhajal na fakulteto, pa se je z njim tako grobo sprl, ga zmerjal in celo odrinil, da sem morala poseči vmes. Le s težavo smo se pomirili. Kaj naj storim?

Razumem vaše veliko razočaranje, predvsem nad možem, saj bi se moral vsaj v dneh, ko je sin odhajal, obnašati drugače. Upali ste, da se bosta mirno poslovila, da bosta skušala drug drugemu odpustiti. Želeli ste si, da bi se potrudila, da bi bil to zanju nov začetek. Pričakovali ste, da bo mož vsaj v teh dneh vljuden, prijazen in razumevajoč, pa vas je razočaral »na celi črti«. Njegova grobost je presegla vse meje, »zapravil je še zadnje adute«, pišete. V vašem pismu je čutiti žalost in jezo, ki prehaja v ogorčenje in globoko razočaranje. Ne znate si predstavljati, kako bosta odslej živela z možem.

Že sama misel na ta spor, ki se je dolga leta »vleke...