Po odličnem seminarju o odnosih in samospoštovanju se zalotim, da ne poslušam sogovornika. Šele ko zniža glas, se zbudim poskušam in iz njegovih zadnjih besed ujeti rdečo mit. A najboljše šele pride. Skoraj vedno sem glavna scenaristka, režiserka in igralka kar jaz sama. Besedni zaklad mi v mojih miselnih vlogah ni prav nič v čast: narediti moram, organizirati hočem, posredovati je treba, nujno moram biti zraven, ne smem dopustiti … Silijo me v odločitve, ki se ne končajo vedno dobro. V meni puščajo razočaranje, praznino in nemir. Takrat se zavem, da sem čisto pravi otrok te družbe, ki se postavlja na mesto Boga ter postavlja in spreminja meje tako, da opraviči svoje koristi.

Dati Bogu, kar je božjega, je trda zapoved. Meja med božjim in cesarjevim je ostra in večna kakor meč, ki zareže in loči meso od kosti. Prepoznati jo v vseh obdobjih svojega življenja in v vsej pestrosti sveta je milost in preizkušnja za vsakogar.

Vsak dan nas okolje vabi, da bi prekoračili...