V skupini smo se pogovarjali o tem, kako mnogi ljudje vse pričakujejo od zdravstva, od drugih, da bodo skrbeli zanje, sami pa niso pripravljeni storiti ničesar. Ena od udeleženk je rekla: »Samo čakajo, kdaj bo padla mana z neba, ta pa ne pade in ne pade.«

Potem je začela pripovedovati o svoji mami, ki živi nekje v Prekmurju. Stara je že skoraj sedeminosemdeset let, ima osteoporozo in hude bolečine. Sploh je v svojem življenju prestala veliko hudega. Zdaj se kljub bolečinam in kljub betežnosti ne da. S pomočjo palice se giblje po stanovanju. Kar se le da, postori zase. Lahko bi tudi prepustila drugim, pa se ji zdi dragoceno, da sama še kaj postori. Težko, ampak vendarle.Tudi ne toži veliko, le sem in tja kaj reče. Otroci in vnuki radi prihajajo k njej, kadar le morejo. Ne izsiljuje jih, da morajo priti, ne obremenjuje jih s svojimi težavami. Sami jo povprašajo, kako je z njo, in ji pozorno prisluhnejo.

Hčerka je pred nedavnim srečala maminega zdravnika. Povprašal j...