Zakaj pišeš toliko žalostnih pesmi? Zaradi stiske, obupa, smrti ... ker je tako žalosten ta svet, poln nesmislov, dalj živim, večja neznanka se počutim. Vsak dan se zgodi kaj, kar zaskeli dušo; tudi samota do boli boli. Besede, ki so kakor ptice selivke, v vsako pesem se pritihotapijo, da ves lirski prostor zadiši po otožno ponotranjeni duši: jokati, groteska, laži, ravnodušnost, odrgnine, brazgotine, praznine, sence, tema, hlad, pošasti, vrane ... Naposled pa nad vsem zaplapola zadnji verz zadnje pesmi Po slovesu v zbirki Spominjanje Slavice Štirn (Šmartno v Tuhinju – Britof pri Kranju): »Smeješ se sebi in mimoidočim – ker ljubiš.«

Rezke resonance napovedujejo že prve pesmi zbirke Temno zelenje pesnika Vinka Rodeta (Rodica – Buenos Aires), v katerih se vrste komparacije: samota kot grenka pijača, kot gnus, ki leze v kosti, dnevi žalostni kot otožno sonce, dežela razgubljena v neizmerni planjavi, praznina prerašča v bolečino, življenje, ki v absurd zveni, težke misli m...