Če /ker/ zarodek nima iste pravice kot oseba, potem te pravice tudi novorojeni nima; življenje novorojenega ima torej manjšo vrednost kot življenje prašiča, psa ali opice.
Zarodek, ki pripada človeški vrsti in ki ne bi bil od samega začetka resnična oseba, to ne bi mogel postati kasneje, ne da bi bil pri tem v protislovju z lastno identiteto. Enost in kontinuiteta razvoja zarodka torej zahtevata, da gre od spočetja naprej za posameznika, ki pripada človeški vrsti, ki je oseba. Ne oseba, ki bo to šele postala, ampak oseba, ki je že resnično človeško bitje.

Sodoben način življenja, ki ga v veliki meri kroji »eksplozija« znanstveno-tehnoloških dosežkov, tudi pred posameznika postavlja vprašanje, ali je res dobro in prav uporabiti vse, kar mu ti dosežki omogočajo in dajejo na voljo. Bolj ko namreč človek spoznava človeško življenje, več ima možnosti, da vanj...