Po dolgih letih koruzništva in ko je bil na poti že drugi otrok, se je sin končno vdal in oznanil, da se bo poročil. Saj ne, da bi spremenil svoje mnenje o poroki; zanj je to še vedno »malomeščanska navlaka in nepotreben kos papirja«, a »ona« si je zaželela nove kuhinje in kopalnice in pri »Najboljšem prijatelju od soseda« so mladoporočencem ponujali ugodne kreditne pogoje. Oče, ne meneč se za razloge, le vesel, da se bo »hiša znebila sramote«, kot je vedno govoril (ne nazadnje je bil član pastoralnega sveta in z župnikom sta se ob partijah taroka že kdaj začela tikati), je nase prevzel breme svatbe. Na široko je odprl denarnico in rezerviral nemajhno dvorano v sploh nemajhnem hotelu, najel postrežbeni servis, jim dejal, »naj se potrudijo, da denar ni problem, da le ne bodo njeni tastari imeli razloga za pripombe« . Medtem časom je mama pisarila in telefonarila bližnjim in daljnim sorodnikom, dobrim in ne tako dobrim prijateljem, »sosedje pa tako vejo, da so dobrodošli, a ne«...