V Študentskem domu Janeza Fran­čiška Gnidovca sem pomočnica ravnatelja.
Kot prišlek na razpotju se tudi letos oziram na prehojeno pot in se sprašujem, kaj mi je življenje v teh dveh letih dalo, kaj bodo prinesla naslednja? Nepredvidljiva so kot življenje s študenti.
Kako je torej del življenja deliti s študenti in kaj mi ob tem največ pomeni?
Spominjam se dne, ko sem prišla mednje; spremljali so ga mraz, pričakovanje in strah. To je bilo obdobje iskanja in prilagajanja. Sčasoma sem razumela, kakšne so moje naloge, in se navadila potrpežljivosti ter prilagodljivosti. Začela sem prepoznavati študentsko nagajivost, način vzpostavljanja stika in željo po preizkušanju. Spomnim se hipnega povabila na pijačo, in ker nisem odgovorila, kot so pričakovali, bila hkrati naprošena, naj razumem, da bi radi šli sami.
Mnogi so začudeni, kaj v ŠD med odraslimi ljudmi sploh lahko počneš oziroma kako je mogoče med njimi prebiti toliko časa? Ob tem mi stopa pred oči lik Janeza Franči...