V nekdanji nemški državi so v 19. stoletju uvedli znameniti »kancelparagraf«, zakonsko določilo, ki je katoliškim duhovnikom predpisovalo, kaj lahko govorijo s prižnice. Slednje mi je prišlo v spomin, ko sem poslušal predreferendumske polemike. Njegovi zagovorniki oziroma predlagatelji so imeli odprte vse možnosti, nasprotnike so ne samo smešili, ampak jim jemali človeško in strokovno dostojanstvo. Svoboda govora in mišljenja sta padli na izpitu v boju za »javno« in »ljudsko« televizijo. Tako je nekoga s strani predlagateljev referenduma silno skrbelo, kaj bodo govorili duhovniki v pridigah pri nedeljskih mašah. Ker je slednji zagovornik ločitve Cerkve od države v najbolj absurdni obliki – dejansko bi jo rad iz nje v imenu »demokracije« izločil – se ni mogoče otresti vtisa, da bi rad spet uvedel čas, ko je bilo marsikje prepovedano celo zvoniti, kaj šele svobodno pridigati.
Ker je bil namen predlagateljev referenduma predvsem obračun z vlado – dokazali so, da jim je demokracija...