Nemčija je volila svoj 16. parlament. Kancler Gerhard Schröder svojega drugega mandata ni zmogel pripeljati povsem do konca. Ko je zavozil na tire, po katerih se ni dalo več voziti v smeri reform po njegovih zamislih (agenda 2010), se je odločil za hazarderski politični manever. Sam je postavil v parlamentu vprašanje o zaupnici sebi na tak način, da je dobil negativen izid in s tem izsilil predčasne volitve. Nekaj njegovih strankarskih kolegov je nezaupljivo odklanjalo to početje, čez čas pa je večino pridobil na svojo stran. Da je prevejan politični lisjak, so vedeli vsi.

Desnosredinska naveza krščanskih demokratov CDU in krščanskih socialistov CSU pod vodstvom Angele Merkel je žela v javnomnenjskih raziskavah prepričljive simpatije. Vladalo je prepričanje, da je zmaga ponujena, samo pograbiti jo je treba. Tako se je začelo notranje prerivanje, ali naj gre po zreli sadež deklica ali fantek. Postavni šef CSU Edmund Stoiber bi šel rad ponj, vendar si je to vlogo izboril že...