S tem členom apostolske veroizpovedi vstopamo na področje praktičnega uresničevanja božjega odrešenjskega načrta. Ljubezen Svete Trojice, ki se zrcali v odnosih med tremi božjimi osebami, kolikor nam je po razodetju dopuščen vpogled vanjo, se ne izčrpa samo v notranjem dogajanju v Bogu, ampak ima nujno tudi učinke »navzven«. Torej v odnosu do vsega ustvarjenega sveta in še posebej do človeka. Dejstvo je, da Bog, ki se je razodel kot Ljubezen, ne more pusti človeka v stanju brezizhodnega pogubljenja, v kakršnem se je znašel po padcu v greh.


Najboljši možni »intervencijski« načrt
V veri smo prepričani, da je Bog izbral najboljši možni načrt za svoj poseg v človekov od greha ranjeni svet. Ko se kje zgodi kakšna nesreča, se morajo reševalci na kar najbolj primeren način spustiti v samo »situacijo«, da lahko učinkovito pomagajo. Če se kdo utaplja, je največkrat pač treba skočiti v vodo in ga neposredno izvleči iz nje. Za podobno »intervencijo« se je odločila Svet...