Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarna reč. Spravi me v slabo voljo, saj jih je vedno veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala to svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet.

Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene, vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve z opozarjanjem na napake drugih. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, da bi bili boljši, so na dlani, le da jih ti neumni ljudje ne vidijo, ker so slepi.

A slepa sem jaz. Zaprla sem pot ljubezni (Bog je ljubezen) in utišala glas vesti, da bi v enakih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo...