Milost in z njo možnost vrnitve se pojavi, ko se posameznik zave svoje oddaljenosti, ko jo prizna in oceni ter zahrepeni po vrnitvi. To je seveda mogoče samo, če v njem še živi spomin na bližino. Če spada med tiste, ki iz izkušnje ne poznajo drugega kot oddaljenost, pa se vse začne v trenutku, ko človekovo dušo zažeja po Bogu in začne iskati pot do izvira žive vode. A kdor išče, lahko tudi zaide, v našem času morda še hitreje kot kdaj prej, kajti na vsakem koraku nas begajo lažna znamenja in kažipoti do različnih modelov samoodrešitve. Četudi kje kako znamenje opozarja na katoliško Cerkev, se marsikdo ne bo takoj odločil za to smer. Zakaj neki bi krenil ravno po poti, o kateri so ga vse življenje vneto prepričevali, da nikamor ne vodi? Naj se sliši še tako paradoksalno – druge poti so manj preizkušene in se zbeganemu iskalcu prav zato zdijo obetavnejše.

Na poti iskanja izgubljene duhovne razsežnosti je človek negotov, ranljiv in, kar je morda najhuje, lačen duhovne hrane, z...