Zelo umestno je v mesecu, ko so se šolska vrata povsod na široko odprla, oživiti podobo Silve Trdinove (Ljubljana, 1905–1991), pedagoško razveseljivo izoblikovane doktorice literarnih znanosti (Josip Murn Aleksandrov), predavateljice (Pedagoška akademija, Filozofska in Teološka fakulteta), profesorice (Maribor, Ljubljana), pisateljice (drama V provinci, Tudi jaz lahko živim evangelij, Mozaik, Tudi jaz lahko nasitim lačne), prevajalke (prim. Wolkerjeve Pravljice in Goldonijevo Krčmarico), urednice (Josipa Murna Aleksandrova izbrani spisi), publicistke (literarnozgodovinski in didaktični članki, literarni podlistki). Njena Literarna teorija (1958) je doživela trinajst ponatisov, Antologija primerov (1966) pa devet.

Trdinova, kot pričajo o njej spominski zapisi, je učila vedro, nevsiljivo, ljubeznivo, zbrano, naravno, navzven mirno. Bila je skromna, a ponosna ženska, izjemna pedagoginja, po zgledu strica, pisatelja Janeza Trdine je za svoj življenjski cilj i...