Neki deček je bil vzkipljive narave. Oče mu je dal vrečko žebljev in mu naročil, naj vedno, ko se bo razjezil in izgubil oblast nad seboj, zabije v ograjo žebelj. Prvi dan jih je fant zabil 37. V naslednjih tednih pa se je že bolj obvladoval in število žebljev se je zmanjševalo. Počasi je spoznaval, da je bolje obvladovati jezo, kot zabijati žeblje v ograjo. Tako je končno dosegel, da ves dan ni zabil v ograjo nobenega žeblja. Ves vesel je šel to povedat očetu. Ta mu je naročil, naj odslej vsak dan, ko se bo obvladal, iz ograje izdere po en žebelj.

Dnevi so minevali in prišel je dan, ko je fantek očetu lahko povedal, da je iz ograje populil vse žeblje. Oče pa je prijel sina za roko in ga peljal do ograje. »Lepo od tebe,« je dejal, »a poglej te luknje v ograji. Ograja ne bo nikoli več taka, kot je bila. V jezi izrečeš hude besede in te v človeku pustijo rano kot luknjice v ograji. Saj lahko zabodeš človeka in izvlečeš nož ter še tako ponavljaš, da ti je žal, a rana ostane.«...