Doma se samo kregamo, večno so nad menoj, večni očitki, češ da se oklepam slabe družbe, tista menja fante kot ..., maščeval se jim bom, na oddihu se prenajedamo, nič pravega ne počnemo, tako samega se počutim, najraje bi se ubil, to ne more biti moj pravi dom. Psihoterapevtove izkušnje! Starši prosijo za nasvete, otroka si ne upajo s sabo pripeljati na družinski pogovor, sami hočejo odpraviti neustrezne vzgojne prijeme, bojijo se lastnih otrok; so tudi taki, ki pripeljejo otroka k psihoterapevtu nekako tako, kot bi na servis pripeljali avto, ko mehaniku čim podrobneje opišejo, kje so težave, potem pa strokovnjaku prepustijo, naj popravi »avto«.

Moj otrok beži od knjige, učenja, iz družine, »klapa« ji je nekaj svetega, do nas postaja aroganten, samozavesten, trmast, grob, nesramen, zajedljiv, nasilen, obklada nas z žaljivimi vzdevki, potepa se, doma poležava, nič pametnega ne počne ... Kaj je z mojim otrokom: učitelji imajo z njim težave, moteč je pri pouku s svojimi »gosti...