Iz Amerike so te dni prihajale v Slovenijo številne žalostne novice o tem, kaj vse se je dogajalo v ameriških zveznih državah in mestih, po katerih je najhuje pustošil orkan Katrina. Slišali smo, prek malih zaslonov videli in v časopisju brali o izbruhih tako hudega nasilja in tolikšnega ogorčenja prizadetih ljudi, zlasti še v New Orleansu, da je morala vmes poseči celo vojska. Te novice so celo zastrle, prekrile novice o tem, kaj vse so že naredile cerkvene in druge dobrodelne organizacije za žrtve orkana na kraju samem, za begunce in druge od te zares hude naravne nesreče prizadete ljudi.

Podoba je bila, kot da bi na prizadetih območjih vladala ena sama velika zmeda in nered, kot da se od hude nesreče strti človek ne bi mogel obvladati in bi rohnel na vse, ki naj bi bili krivi (ali pa tudi ne) za njegovo gorje. Od predsednika Busha navzdol.

Stvari se počasi umirjajo, rešujejo, kažejo tudi iz drugačne...