Pred odhodom v Köln sem si rekel, da se ne počutim pripravnega za razmišljanje o tem, kaj me čaka. Kaj pa sploh vem o tistem velikem mestu nekje na severu? In o deželi? Nič ne bom tuhtal in se ne pripravljal, tako bo najbolje, sem sklenil. Saj hodim po svetu, prihajam, odhajam, in tako naprej. Ljudje so vedno povsod; včasih so znani, pogosto so novi. Pripravljalno obdobje se je končalo, prišel je čas odhoda. In sem šel.

Zagledal sem tvojo zvezdo; pravzaprav se mi je pojavila pred očmi in sem jo pač zagledal. Nisem vedel, kaj bi drugega, zato sem ji sledil in ti si jo vodil. Pustil sem se voditi, pa tega še vedel nisem. Kasneje pa že. Dvomil sem, spraševal sem se, poizvedoval sem, iskal druge možnosti.

Če se odločim in sledim tvojemu obličju – bo moje srce resnično izkusilo pravo in globoko veselje (da bi objel človeka zraven mene in hkrati iz sebe priklical nekakšen krik, v katerem bi povedal vse)? Če ti sledim – bom okusil ognjeno željo, da bi te srečal (in bi...