Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči. Kako je s tem danes? V družinah, v skupnostih, v družbi je toliko dogodkov in zadev, ob katerih bi bilo treba nekaj reči, nekoga posvariti, nekoga opozoriti. A pogosto nam to ne uspeva najbolje. Veliko laže je ne opaziti, veliko laže se je strinjati, pretvarjati, da je vse v redu ali pa vsaj, da ne opazimo, da bi bilo kaj narobe. Kljub temu da vsi vidimo, da nekaj je narobe, zamahnemo z roko ali se obrnemo stran.

Včasih molčimo in kimamo samo zato, da se ne bi bilo treba izpostaviti ali da ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti. Vendar smo zaradi neizgovorjenih besed nezadovoljni. To, kar je v nas neizrečenega, sili na dan skozi napačne ventile: opravljamo, kritiziramo, se pritožujemo, … onesnažujemo sebe in medsebojne odnose.

Obstaja tudi druga skrajnost: »Jaz pa vse povem kar naravnost!« Ja, prav zares: Torto lahko postrežemo na krožničku, z vilicami in prtičkom ali pa jo zalučamo v obraz. Tudi z resnic...