V skupini slepih in slabovidnih smo se pogovarjali o zadovoljstvu. Toliko ljudi okrog nas je nezadovoljnih. Verjetno nezadovoljstvo s starostjo narašča in potem se zgodi, da so ljudje z leti vedno bolj nezadovoljni. Meni jih je prav žal. Namesto da bi hvaležno in zadovoljno gledali na prehojeno pot, vsak dan bolj tožijo in so v breme sebi in okolici.

Nihče od nas ni doživljal samo lepih spodbudnih stvari. Bilo je pestro: bile so dobre, razveseljujoče, pa tudi hude, težke stvari, ki bi jih človek najraje izbrisal. Bilo je pisano in lahko smo veseli, da smo tudi hudo preživeli. Ko se človek ozira nazaj, iz nekoliko večje razdalje, dobi marsikaj drugačno razsežnost in sploh ni več tako hudo. Ali pa prav nasprotno: veliko ljudi je, ki postajajo vedno bolj nezadovoljni zaradi stvari, ki so se jim dogajale pred davnimi leti. Res, ni toliko pomembno, kaj se ti je zgodilo, ampak, kako gledaš na to.

O vsem tem smo se pogovarjali v skupini. Prepričana sem, da je vsak od ude...