»Življenje v naši mili domovini je postalo po malem živčno,« je pred kratkim v Delu zapisal Janko Lorenci (Praznina pod voditeljem, 8. 8. 2005, str. 3). V ironičnem podtonu te izjave odzvanja rahlo nejevoljno začudenje zaradi nenormalnosti političnega položaja, ki kar traja in postaja otipljiva resničnost. Nekakšna nejevolja človeka, ki je pri sebi še dolgo verjel, da je bil 3. oktober 2005 vendarle zgolj morasta sanja, ki se bo slej ko prej (vsekakor prej kot čez štiri leta) razblinila. »Kaj pa se grejo ti novi politični oblastniki? Saj se delajo, kot da imajo zares oblast! Pa saj to ne more biti res.« Pod tenko povrhnjico blede, stereotipne ironije pa je čutiti znake šoka in dezorientiranosti, ki jih ne morejo prekriti ne žveplo in ogenj ne apokaliptične napovedi, s katerimi čuječi duh družbenega kritika obsipava sedanjo vlado, kot je pred lansko jesenjo opozicijo.

O tem nemiru bi se ne spodobilo govoriti, ko bi šlo za osebno zadevo Delovega komentato...