Pravijo, da smo ljudje najbolj »radodarni« z dobrimi nasveti. Ko gre za drugega človeka, so nam rešitve pogosto popolnoma jasne. Seveda, tako in tako morate narediti, pa prav. Manjka samo še to, da bi svoj nasvet zaračunali. Morda pa ga kje tudi zaračunajo, kdo ve?

Povabili so me na Zvezo slepih, da bi predstavila svojo knjigo Moja četrta kariera. Vsi imamo svojo četrto kariero, vsak na svoj način. Razvil se je prav zanimiv pogovor, kako jim ljudje marsikaj svetujejo. In ljudje seveda vse vedo. »Gospa, operirati si boste morali sivo mreno, poglejte mene, zdaj sem čisto v redu.« Pa se človeku, ki tako svetuje, niti ne sanja, zakaj gospa skoraj nič ne vidi. Ali pa: »Seveda, nabaviti si boste morali dobra očala, vsekakor boljša, kot jih imate. Ta so videti bolj fina.« Kaj ve človek, ki tako suvereno svetuje, o slabovidnosti, o vzrokih zanjo, o pomoči pri njej? Kaj sploh ve o očalih? Vsak sodi samo po sebi in daje sebe za merilo.

Ob takšnih »nasvetih« bi se morali...