Zdaj ni nobenega dvoma več. Friedrich Nietzsche se obrača v grobu.Brkatemu filozofu, ki je konec 19. stoletja zapisal: »Christlich ist der Hass (...) gegen die Freude überhaupt ... – krščansko je sovražiti veselje sploh« (Der Antichrist, 21); blodnemu geniju in preroku, ki je v Veseli znanosti naznanil smrt Boga, se ob tem nekoliko pocmeril, da je nato silovito zapovedal rojstvo novega človeka, pozor! – Nadčloveka; skratka, najstrašnejšemu premišljevalcu krščanstva, kar jih premore zgodovina, je te dni tam v weimarskem počivališču dokaj neudobno. Zakaj?

Bog očitno ni mrtev. Kristjani so očitno sposobni veselja. Also sprach Köln – tako je govoril Köln! Iz starega Kelmorajna, v katerem – glej, naključje! – sklene svoje romanje tudi Jančarjeva junakinja v romanu Katarina, pav in jezuit, namreč prihajajo podobe in poročila, ki pretresajo ves »napredni« svet: Köln poje in se veseli, mladina posluša svetega očeta ... Nakar ves »napredni« svet požene in...