Plaz se je usul pri cerkvi Marije vnebovzete v Vremskem Britofu na praznik velikega šmarna. Vendar to ni bil plaz, ki ogroža to cerkev in še posebej njen prezbiterij z gotskimi poslikavami in arkadami iz prve polovice 15. stoletja. To je bil plaz množice romarjev in domačinov. Že dolgo ni bila ob tej romarski cerkvi zbrana tolikšna množica. Njihove molitve so bile tokrat namenjene načrtu, kako spodbuditi pristojne državne organe k takojšnjim, odločnim in nujno potrebnim korakom za sanacijo plazu, ki se je približal zunanji steni prezbiterija na vsega nekaj centimetrov in ga v notranjosti grozeče diagonalno presekal z debelo razpoko. Glavni oltar se je že krepko nagnil vznak. Zdi se, da ga le še vstavljene opore zadržujejo, da se ne zruši na zadnjo steno prezbiterija. Koliko še manjka do zdrsa tega bisera naše srednjeveške arhitekture in slikarstva v globel reke Reke? Koliko je ta trenutek bliže zaradi izredno deževnega poletja, ki nezadržno namaka plazišče in neprestano polni strugo...