Ne glede na to, da je bila utrujena, ne glede na to, da je ves dan delala, ob tem pa poskušala ujeti še kakšno papeževo besedo in delček programa na Marienfeldu, se je ob pol enih ponoči skodrana VALENTINE MUKURIA še zmeraj živahno pogovarjala s prijatelji in z mimoidočimi mladimi romarji. »Še posebej mi je všeč tisto vznemirjenje, ko vidiš, da se družiš z ljudmi iz vseh krajev sveta, in opazovati, kakšno veselje doživi kdo, ko na primer prepozna koga iz svoje države! Ulice so tukaj tako polne in kar naprej se v koga zaletavam. In že se pogovarjamo: ‘Pozdravljena! Jaz sem iz Kenije! Od kod pa prihajaš ti?’ … Takrat pomislim: če bi bila takšna gneča v Londonu, se verjetno ne bi tako prijazno nasmehnila in opravičila, kaj šele začela pogovor! Pokazala bi vse zobe, ker mi je vzel dve sekundi časa.« Želi si, da bi se ves svet pričel obnašati tako, kot so se obnašali mladi med srečanjem v Kőlnu.

Kenijka Valentine je prepričana, da bo svet takoj postal bolj prijazen, če bodo mla...