Marijino vnebovzetje, največji in najstarejši Marijin praznik, vsako leto privabi v naše cerkve in romarska središča mnogo vernikov. Tudi v hudih in strupenih povojnih časih romarska svetišča niso samevala. Za mnoge so bila edino zatočišče, kamor so bolj ali manj neopazno romali in pristopali k zakramentom. Hvala Bogu, da je to preteklost!

Marijino češčenje bodo sociologi razlagali kot nadaljevanje mita o ženski, umetniki bodo govorili o ženski kot neusahljivem navdihu ustvarjanja, psihoanalitiki se bodo vračali k nerazščiščenim kompleksom in frustracijam otroštva, predstavnikom nekaterih krščanskih veroizpovedi se bo to zdelo odmik od evangeljske resnice in tudi pri nekaterih katoličanih praznik ne bo imel pristnega odmeva. O dogodkih, ki smo jim bili priča v preteklih letih, ne kaže zgubljati besed. Bili so in so še vedno znamenje človeške pritlehnosti, ki vlogo žene in matere ponižujejo in docela razvrednotijo.

Ne tako krščansko izročilo. To pove, da so po Jezus...