"Ti si Kristus, Sin živega Boga!" (Mt 16,13-20)

Zven klina, ki ga zabijam v špranjo strme severne Triglavske stene, me razveseli. Vem, da je dobro zabit in da bo vzdržal morebiten padec, ko bom nadaljevala vzpon, še prej pa bom varovala spodaj čakajočega soplezalca. To ni kdorkoli, to je človek, ki mu zaupam. Zaupam mu svoje življenje in on meni, verjamem, da bi ob težavah naredila drug drugemu vse, kar je v najini moči, da jih rešiva. Kakšen radosten občutek me prevzame potem, ko pleza proti meni in se najprej pokaže čelada, za njo pa zadihan, zardel obraz. A z očmi že tipam navzgor, ocenjujem težave, ki me čakajo v naslednjih petdesetih metrih. Oprimki in stopi so različni, večji in manjši, ponekod se zdi, kot da izginejo. Klin, ki sem ga zabila na sidrišču, pa mi daje trden občutek varnosti, da nadaljujem vzpon.

Kako je vse to podobno potovanju skozi življenje od rojstva do smrti. Potrebo po varnosti nosimo v sebi vsi, zato si gradimo sidrišča in upamo, da z...