S teto Miro je pa takole: »Ko ne bom več našla nobenega otroka, ki še ni videl morja, bom pa nehala,« sem si rekla junija, ko sem utrujena premišljevala, kaj mi je tega sploh treba … O, ne, ne bom nehala, treba je delati tole, pa še kako, seveda! Vesele oči mavričnih počitnikarjev poplačajo ves trud! In tudi letos so bili med nami otroci, tokrat stari 10 in 12 let, ki so slano vodo poskusili prvič!

Seveda potem pride dodatna žalostna misel: ko otrokom enkrat pokažeš morje, bi jih prihodnje leto moral spet vzeti s seboj, saj bo še veliko počitnic, ko ne bodo šli nikamor …

Zato sanjam kar naprej in mavrični aligatorji sanjajo z menoj … Sanjamo o vseh počitniških tednih, ki bi jih zapolnili z mavričnimi počitnicami – za vse otroke, ki so že bili z nami, in za tiste, ki še niso bili …

Zato Mavrica išče prostor pod soncem. Iščemo hišo, ki bo postala mavrični dom, da bomo v njem lahko vse poletje pripravljali počitnice in vse leto sprejemali otroke in mlade n...