V kontekstu dolgoročnega poslav­ljanja od tradicij boljševistično-te­rorističnega modela osvajanja in ohranjanja oblasti bomo morali velikokrat ponoviti spravni refe­ren­dum. Tudi ob primeru Ribičič predlagam, da se vsak od nas vpraša: Ali lahko kdorkoli v imenu katerekoli ideje vzpodbuja in izvaja množično pobijanje civilistov, vojnih ujetnikov in partizanskih soborcev, da bi se dokopal do oblasti? Ali lahko kdorkoli zato, da bi ohranil oblast, vzpostavi stanje državljanske in verske vojne, permanentne revolucije kot temelj ohranjanja oblasti? Ali lahko kdorkoli v imenu svoje norosti rasistično deli žive in mrtve na naše in osovražene druge, na večvredne in manjvredne? Ali lahko kdorkoli po načelih raz­rednega boja uničuje zasebno go­spodarsko pobudo z zaplembami premoženja, kmeta s prisilno oddajo in z zadružništvom? Ali lahko kdorkoli uniči demokracijo? Ali lahko kdorkoli v imenu nove vere in z žegnom »ve­likega vodje« preganja drugače mi­sleče in verujoče, uničuje in pleni kultu...