Na grobu Jožefa, Rahelinega ljubljenega sina, na robu mesta Šehem / Nablus. Skromen mavzolej. Zidovje iz preprosto obdelanih kamnov. Grob varujejo kot judovsko enklavo na palestinskem območju. »Ob tem mavzoleju je več kot preveč nemirov – tudi streljanja, obračunavanja, morije!« mi reče sopotnica s. Milika. Palestinci so ga napadali, ga razdejali – kot nekoč v času stare zaveze. Zadnje počivališče legendarnega ovčjega pastirja iz Hebrona, ki je v faraonovem kraljestvu dosegel moč in bogastvo. Tako pravi izročilo. »Toda ta grob v Nablusu ni ravno stopil v zavest judovskega ljudstva. Turistov nanj skoraj ne opozarjajo, sodobni turistični vodniki ga ne omenjajo.« Oktobra 2000 so mladi Palestinci naskočili mavzolej in ga začeli rušiti: s sekirami in krampi so ruvali kamne iz zidov, nato so skozi okna švignili plameni. Grobnica je gorela. Izraelci so zapisali, da je opustitev Jožefovega poslednjega počivališča nepredstavljiva. »Grobnica je simbol stanovitnosti Izraela.«
<...>