Kdor normalno hodi, normalno vidi, normalni sliši, kdor si lahko sam kroji svoje življenje, si največkrat težko predstavlja, kako bi bilo, če ne bi mogel več hoditi, če ne bi več slišal ali videl, če bi postal za marsikaj odvisen od drugih. Pa so to res najhujše stvari, ali pa je za skupno življenje morda še kaj hujšega kot to, da ne hodiš, ne vidiš, ne slišiš …

Zelo dobro se spominjam Polnočnega kluba, enkrat v začetku februarja, v katerem so govorili o slepoti. Dva udeleženca sta bila slepa, dva sta živela s slepim članom družine. Čeprav je od te oddaje minilo že več kot pol leta, mi je ostalo v spominu, kaj je rekla žena, ki ima slepega moža: »Raje imam slepega moža kot zaslepljenega.« To je povedala tako prisrčno, tako prepričljivo, da sem ji morala verjeti. Pripovedovala je še, kako imata dva majhna otroka, kako kljub njegovi slepoti živijo zelo lepo, bogato življenje. Imajo se radi in to je najbolj dragoceno.

Slepega hitro opazimo. Pri srečanju na ulici tudi...