»Nikoli tako sam kot avgusta, v času izpolnitve, ko si ob blagih vinskih vonjavah vse izmenjuje poglede in prstane,« je v eni svojih najlepših pesmi zapisal nemški pesnik Gottfried Benn. Zakaj razmišljati o občutjih osamljenosti, zapuščenosti, neizprosne izločenosti v dneh, ko se tako rekoč vsi odpravljajo na zaslužen počitek, k težko pričakovani sprostitvi in si obetajo nekakšno samoizpolnitev in morda celo srečo, pa čeprav le za nekaj dni? In kaj sploh početi z žalostnimi stihi v času, ko besede, kakršne so samota, nemoč, žalost, nimajo kaj početi v javnem diskurzu? Zakaj težiti z vsem tem in tako rekoč žaliti nenapisani bonton srečnih? Ne le zato, ker logika srečnih ljudi ni enaka logiki nesrečnih, kot je nekoč nekdo zapisal, temveč zato, ker med različnimi vrstami žalosti obstaja tudi rodovitna žalost, brez katere človek ne more resnično živeti in se tudi družba spreminja v prostor navideznega obstajanja. Čudovito je živeti v odprtem svetu, v svetu neštetih življenjskih možnosti...