Pogosto imam občutek, da pravzaprav ne vemo, za kaj gre pri darovanju. Če ne poje zbor, potem je na vrsti ljudska pesem. Cerkovnik začne pobirati denar. Ministranti prinesejo na oltar pateno s hostijami in kelih, v katerega duhovnik nalije vino in nekaj kapljic vode. Spet nekaj, kar je pri vsaki maši enako. Ob delavnikih, ko ni petja, mašnik na glas moli: »Hvaljen Bog, Gospod vesolja …« Vsi skupaj odgovorimo: »Bogu čast in hvala vekomaj.« Tako vsaj malo sodelujemo pri tem delu obreda.

Zdi se, kot da je darovanje »odmor« med besednim bogoslužjem in evharistično molitvijo. Ni več potrebno pozorno poslušati, lahko sedimo … No, tako sem sam dolgo doživljal ta del maše. Nekega dne pa so mojo pozornost pritegnile duhovnikove besede: »Molite, bratje in sestre, da Bog, vsemogočni Oče, sprejme mojo in vašo daritev.« Precej jasno mi je bilo, kaj je mislil z »mojo daritev«. Toda kaj pomeni »vašo daritev«? Kaj jaz darujem skupaj z drugimi verniki? Ali misli d...