Marjeta Biljec, Šentvid pri Stični

Pred dobrimi sedemindvajsetimi leti sem se poročila s sinom šentviškega mežnarja. Že prvo soboto po poroki sem pomagala pri delu v cerkvi. Ker mi je bila že z imenom dodeljena ljubezen do rož, sem se z velikim veseljem trudila za lepoto našega skupnega - farnega doma.

Danes z možem nadaljujeva družinsko tradicijo - mož je mežnar, jaz pa skrbim za okrasitev cerkve. Človek pri mojem delu dozoreva, pogledi na dosežene uspehe se spreminjajo. Z leti postane kristalno čisto, kaj te osrečuje, kaj ti daje moč, kaj je osnova za življenje. Za vsakodnevno naporno delo črpam moč iz dveh virov. Iz občutka potrebnosti bolniku ob bolniški postelji in iz občutka slave Vsemogočnega. Krašenje zame pomeni poudariti božjo vsemogočnost s cvetovi, ki pomenijo dovršenost stvarstva, in narediti prostor tako domač, da se otresemo zavor, ki bi preprečevale veselje do življenja s Kristusom.

O svojem načinu krašenja ne razpravljam, povedati pa moram...