Ljudje smo zelo različni in je tako tudi prav. Kam bi prišli, če bi vsem ugajale iste stvari. Če bi vsi jedli samo eno, se vsi oblačili enako, segali po enakem nakitu in podobno. Marsičesa bi še zmanjkalo. Tako pa ima nekdo rad to, drugi ono, tretji nekaj povsem drugega. In vse se lepo razporedi.

Včasih pa je hudo, če je človek pripravljen sprejeti samo eno stvar in nič drugega. Ob tem se spominjam nekega srečanja pred več leti. Povabili so me k skupini mladih ljudi, ki so se pripravljali, da bi kot laični misijonarji odšli v misijone. Z njimi naj bi imela delavnico o našem odnosu do bolezni, umiranja, smrti in žalovanja. Skupaj smo preživeli lepo dopoldne in smo bili vsi zadovoljni. Potem pa so udeleženci sami pripravili kosilo, h kateremu so povabili tudi mene. Res, dobro so skuhali: pečenice, zelje in matevž. Poleg mene sta sedeli dve dekleti, ki sta mi dali misliti. Brez njiju bi morda že zdavnaj pozabila na to kosilo. Takole nekako sta začeli: »Midve sva pa vegetarija...