Poročila o številnih prometnih nesrečah z mrtvimi in težko ranjenimi udeleženci, uničenimi avtomobili, zaprtimi cestami in dolgimi kolonami avtomobilov vedno bolj polnijo črne kronike in postajajo stalnica v našem vsakdanjem življenju. Pogosto se v nesrečah znajdemo tudi sami, včasih kot nemi opazovalci v mimo drvečih avtomobilih, včasih tudi kot udeleženci. Krvavi davek, ki ga pobirajo naše ceste, je visok in kljub poostreni prometni zakonodaji in strožji kaznovalni politiki nič ne kaže, da bi postal manjši. V preteklem tednu je na naših cestah umrlo pet ljudi, v letošnjem letu že 134, samo dva manj kot v enakem obdobju lani. Čez nekaj dni, ko boste prebirali te vrstice, bo število žrtev že višje. Kaj je narobe z nami, da se tako ubijamo v prometu? Zakaj tako malo naredimo, da bi se stanje spremenilo?

Preden poiščemo odgovor, se spomnimo, da v tem tednu, 24. julija, goduje sv. Krištof, zavetnik šoferjev in popotnikov. Sodi med najbolj priljubljene svetnike in je eden izme...