Včasih se z družino odpravimo v večji zabaviščni park v tujini, doma zares velikih »luna parkov« namreč še ni. Ne boste verjeli, tudi po uro in dlje s(m)o ljudje pripravljeni stati v vrsti in na vročini za triminutno vožnjo po toboganu. Medtem pa v Afriki vsake tri minute umre otrok. Takrat se vedno spomnim zgodbe o Ostržku. Ko je šel v »luna park« namesto v šolo, so mu pognala oslovska ušesa in rep. Kar precej se je moral truditi, da je iz bukovega polena postal človek. Danes pa, kot da smo na tega lesenega dečka povsem pozabili, strežemo sebi in svojim otrokom le še s kruhom in z igrami. Pa ne z igrami v naravi, v pravem svetu in med ljudmi, pač pa s komercialnimi pravljičnimi zabavišči, s čarovnikom Harryjem Potterjem, z navidezno resničnostjo digitalnega sveta.

Toda kaj ponujamo svojim otrokom? Kakšna so sporočila te zabave nove vrste? Predvsem groteskna, komercialna, včasih grozljiva, vedno pa neresnična
in ne vzgojna. Ustvarjajo namreč pasivna doživetja s...