»Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).

Gre za izpoved vere, ki je sad Pavlovega najglobljega izkustva o Bogu in o svetu. Po izkustvu spreobrnjenja pred Damaskom Boga ne pozna več samo kot Izraelovega Svetega, kot Boga zaveze in postave, ampak predvsem kot Boga Očeta, ki je danes, ko »je nastopila polnost časa«, »poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje« (Gal 4,4-5). To je Bog ljubezni, ki se človeku najmočneje razodeva takrat, ko se ga usmili. Ker iz ljubezni stopa s človekom v odnos, ga lahko tudi človek spoznava samo po ljubezni. Ljubezen postaja tako tudi edini kriterij razločevanja - odkrivanja Boga v svetu in v človeku. V prahu ceste pred Damaskom je Pavel spoznal nemoč svoje moči in Boga kot »Ti«: »Kdo si, Gospod?« (Apd 9,5), kot Osebo, kot Resničnost, ki ni sad ne ideologij in ne vere. Spoznal je usod...