»Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj bo pozabljena tvoja desnica … če se ne spomnim tebe, če ne denem Jeruzalema nad vse svoje veselje!« poje svetopisemski pesnik. Želel je zgostiti jok, solze, bolečino izvoljenega ljudstva, izgnanega v suženjstvo starega Egipta. Drugačne misli me zaposlujejo, ko stopam po ozkih uličicah današnjega Jeruzalema, ki vodijo k božjemu grobu, središču, kamor se letno steka milijone romarjev z vsega sveta, in se prerivam v množici, v kateri eni prehitevajo, odhajajo, prihajajo, se ustavljajo, se tiho ali glasno pogovarjajo, z obeh strani pa se tesni tisoče in deset tisoče ponudb; gnetejo se romarji in domačini, otroci in odrasli, prodajalci, ki kriče, ognjevito ponujajo, vzemite, kupite za trajen spomin, za dobro počutje, za darilo prijateljem. Iz trušča in vrišča se simbolično oddajajo proseče roke suhljatih otrok z žarečimi očmi; tisočeri prodajalci želijo sebi in svoji številni družini zagotoviti golo preživetje.

Človeško srce je podoba gredic in...