Saj sploh ne vem, kaj naj rečem. Pri nas mora biti vedno nekaj narobe. Med nama z ženo je toliko napetosti, da vam to težko opišem. Ena sama groza in to predvsem med prazniki, ko je še bolj vznemirjena in tedaj »kar bljuva« svojo jezo in nemir. Nič ji ni dobro, z ničimer ji ne morem ustreči.

Razočaranje brez primere, trdite. Ko bi vam lahko bilo in moralo biti lepo, vaše srce in dušo preplavljajo nemir, nezadovoljstvo, nemoč, tu in tam pravi obup. To pa so čutenja, ki gredo zelo globoko. Verjamem, da komaj čakate, da je konec praznikov. Letos verjetno ni bilo nič drugače. Vse tako kot že tolikokrat doslej. Vedno znova upate, da bo morda tokrat bolje. Vendar se nič ne zgodi. Pri vsem tem pa se čutite čisto nemočni in verjetno zaradi tega tudi brez vsake energije. Čutite, da vam vse uhaja iz rok in to čisto brez vašega nadzora.

Tudi vaši otroci so med prazniki izredno nemirni. V teh dneh se še bolj upirajo. Tako zelo težko jim je kaj dopovedati. Prav »za nalašč«...