Odraščala sem sredi Ljubljane in pri nas nismo poznali »žegnanja«, kot ga praznujejo v številnih krajih po Sloveniji. Takrat se po praznični maši, h kateri pridejo mnogi, ki živijo morda že dolgo časa drugod, zberejo sorodniki in praznujejo. Takšno vsakoletno praznovanje jih gotovo povezuje.

Zdaj me večkrat povabijo kam, kjer imajo žegnanje. In prav rada sprejmem tako vabilo. Vedno mi je lepo. Tam srečam veliko ljudi in v pogovorih se marsičesa naučim.

Tako je bilo tudi na nekem praznovanju žegnanjske nedelje v lanskem poletju. Sedeli smo ob mizi, bogato obloženi z dobrotami, in obujali spomine. Gospa, malo starejša od mene, je pripovedovala, kako so med vojno, pa tudi še po njej, doma stradali. Niti kruha niso imeli vedno. Ko zdaj to pripoveduje otrokom in vnukom, si sploh ne znajo predstavljati. Zdi se jim, kot da govori o nekem čisto drugem, neresničnem svetu. In ima vtis, da je niti resno ne poslušajo. Zdaj imajo vsega dovolj, zdaj je včasih bolj problem v tem...