Še vedno pišem z istega zornega kota … Še vedno sem tu … Nisem še izsanjal … Samo jaz iščem ali samo jaz ne najdem? ... Hočem, da me »zadane«! ... Morda ne bi pisal, ko bi se s kom lahko resno pogovarjal … Včasih si dovolim odpreti obroč in spustiti ven del sebe.
Matej

Ponovno pozdravljen, Matej!

Težko je globino človeške duše in utrinke nekega življenja zajeti v nekaj besedah v časopisu. In to je vedno težko, tudi ko imaš človeka poleg sebe, ko se z njim lahko pogovarjaš, ko z njim živiš. Ravno tako je težko razumeti samega sebe.

Zaradi vseh teh težav sem večkrat žalostna in jezna, ko se kakšen človek sam odmika od ljudi okrog sebe in si samo množi bolečine. Vztrajamo v odmiku od sveta, pestujemo svoj pogled na svet, pričakovanja in samopomilovanje, da imamo polne roke dela sami s seboj. Kako potem lahko kaj sprejmemo? Tudi če dobimo lepo priložnost, ne znamo spustiti z rok svoje navlake. Govorim v prvi osebi, ker se zelo strinjam z izrek...