Pogovarjala sem se z znanko, katere mož je že dolga leta zaradi svoje bolezni popolnoma nepokreten in odvisen od drugih. Ob vsej tej omejitvi pa je znal neverjetno razviti to, kar zmore: pronicljivo misliti in se pogovarjati z ljudmi in jim svetovati v njihovih življenjskih stiskah. Zato ljudje radi prihajajo k njemu. In pomirjeni odhajajo od njega, z novo življenjsko energijo. Žena pravi, da pri njem poleg drugega ceni to, da nikoli ne toži. Kljub temu da se mora spoprijemati s hudo invalidnostjo, se nikoli ne pritožuje in ne jezi, zakaj se to dogaja prav njemu. Tudi njun odnos je prav zaradi tega veliko bolj neobremenjen in prisrčen.

Ob tem sem se spomnila na drugega znanca, nekaj let mlajšega. Pojavile so se mu neke težave in sedaj hodi na razne preglede, da bi ugotovili, kaj tiči za njegovimi težavami. V primerjavi s prvim mu gre odlično. Pokreten je, nima bolečin, o vsem lahko odloča sam. Pa vendar je neprestano nezadovoljen in se pritožuje. Problem nastaja pri družini...