Iz skrbi in ljubezni do mene je Oče izročil svojega Sina v trpljenje in smrt
Malo prej sem prišla s pogreba prijateljičinega moža. Trenutki, nabiti z bolečino, dvomom, na robu upanja in obupa. »Če ne bi verovala v neskončno božjo ljubezen in zaupala, da ima Bog vedno prav, bi obupala,« je dejala ob žari dragega človeka. Dnevi trpljenja in upanja ob njegovi bolezni so bili kot nenehne duhovne vaje v sprejemanju in izročanju. V takih preizkušnjah se pokaže, koliko je osebna vera živa, nedeljiva. Uporabna, bi rekli v današnji porabniško naravnani družbi.
Spomnim se nekaj zelo težkih situacij iz svojega življenja. Ko je zrasla pred mano nepremagljiva stena, sem z vsakim vdihom ponavljala: Jezus, tvoja sem; Jezus, bodi z mano; Jezus, vem, da si tukaj. Pogum, zaupanje in moč so rasli hitreje kot zid. In ni bilo problema, ki bi se ga ne dalo rešiti oziroma ga je on rešil v meni. Še več, srce so vsakokrat napolnili mir, gotovost in upanje.
Od kod takšno zaupanje v Jezusa Kri...