Ali slovenska krščanska duša - ona duša, ki je izpovedala svojo vero v Brižinskih spomenikih, ki je petsto let kasneje prevedla Sveto pismo v slovenščino, ki je vmes posejala našo zeleno Slovenijo z neštetimi sakralnimi stavbami, ki je spregovorila iz duha naših genijev od Gallusa do Cankarja in Plečnika in iz src naših svetniških ljudi od Baraga do Cvetane Priol - ali ta slovenska krščanska duša prihaja k sebi, potem ko se je vrnila iz petdesetletnih katakomb?

Človeku, ki prihaja v Slovenijo iz najbolj razkristjanjenega slovenskega prostora, s tržaškega Krasa, zadiši po čudežu, ko vidi, kako se je krščanstvo ohranilo vsaj na podeželju (obisk cerkve, župnijska zavest, ugled duhovnika).

Od Prekmurja do Gorenjske in do Štajerske enak vtis o vlogi Cerkve, kot da je marksistični režim odletel brez sledu, čeprav je naredil vse, da bi Slovenijo razkristjanil. To bi danes pogledal Boris Kidrič, ki je rekel Kocbeku, da bo pet let po vojni krščanstva konec …

Ne mi...