Orisati duhovni lik orjaškega Tržačana Alojza Rebula pomeni odkriti osebe, v katere je izpisoval svoja duhovna obzorja, svojo dušo, svoje srce, svojo odprtost življenju, človeku in svetu, njegovo ljubečo odprtost naravi, zakoreninjenost v krščanskem upanju in veri, pomeni izrisati podobo tistih vrelcev, genialnih velikanov duha, ob katerih so se neustavljivo napajala njegova iskanja. Najzanesljiveje je ubrati pot k njegovim zgodbam iz zbirke novel Vinograd rimske cesarice, k romanom Senčni ples, Divji golob, V Sibilinem vetru, Zeleno izgnanstvo, Snegovi Edena, Kačja roža, Cesta s cipreso in zvezdo, Nokturno za Primorsko, k biografskim romanom ali esejističnim zapisom o zgodovinskih ali svetniških slovenskih osebnostih, kot so denimo misijonar škof Friderik Baraga, blaženi škof Anton Martin Slomšek, božji služabnik teolog, mariolog in jezikoslovec Jakob Ukmar iz Trsta, svetniški nadškof Frančišek Sedej iz Gorice, zaradi zasužnjene Primorske ranjeni socialno goreči župni...