Nekoč je živel priljubljen učitelj, ki je resnice ponazarjal z zgodbo. Eden od učencev ga je vprašal, zakaj je izbral prav ta način poučevanja. Učitelj mu je odgovoril:

»Zdi se mi najboljše, da na življenjska vprašanja odgovorimo z zgodbo!« Potem je dejal: »Pred davnimi časi se je Resnica odpravila po svetu brez vsakršnega okrasja. Ljudje so trumoma bežali od nje in nihče je ni maral sprejeti. Tako je Resnica prehodila vso deželo, ne da bi jo kdo sprejel ali ji vsaj naklonil prijazno besedo.

Tedaj je vsa obupana nekega dne srečala zgodbo. Ta je bila, nasprotno, zelo vesela in srečna, oblečena v pisane barve.
'Resnica, zakaj si tako žalostna?' jo je vprašala zgodba.

'Žalostna sem, ker sem stara in grda, da se me vsakdo izogiba,' je odgovorila Resnica.

'Ne bodi žalostna. Sposodi si moje obleke in videla boš, da se bo vse spremenilo.'

In res si je Resnica nadela pisano obleko zgodbe in kamorkoli je prišla, so jo vsi z veseljem in toplo...