"Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas" (Rim 8,18).

Človeško življenje je razpeto med nebom in zemljo, med minljivostjo in večnostjo, med hrepenenjem in spominjanjem - med trpljenjem in slavo. S Kristusovim učlovečenjem je človekova zemeljskost in nebeškost dobila novo dimenzijo. Vsako človeško trpljenje in slava nosi podobo Kristusovega, kajti "On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni" (Mt 8,17). V trpljenju se človek prečiščuje, utrjuje in zori - za življenje. Človek je namreč ustvarjen za življenje in za Boga, ne za trpljenje in smrt. Zato ničesar končnega ne more izpolniti njegove želje in ustaviti njegova hrepenenja. "Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov" (Rim 8,19). Zato je tudi trpljenje (gr. páthēma) lahko samo prehod. Večnost pripada slavi. Slava (gr. dóxa) je za Pavla sinonim za božjo resničnost, ki jo je Kristus s svojim življenjem in vstajen...