Sem na pragu srednjih let, nekoliko neobičajen človek. Pomembne življenjske odločitve sem začel sprejemati razmeroma pozno, ko je bila večina mojih vrstnikov že nekako odločena. Nekateri so se poročili, drugi so se predali in zašli na stranpoti, tretji so se odločili celó za posvečeno življenje.

V tistih letih mi je bilo zelo težko. Danes gledam na to svojo pot kot na milost, ki mi jo je dal Bog, da sem se pripravil in mu odprl srce. Vem, da je bila odločitev moja. Sam sem moral nekoč reči »ja«; za drugo skrbi moj najzvestejši prijatelj Bog.

Vzgojen sem bil v veri, od katere pa sem se v mladosti odtujil. Bog je tako hotel, da sem se odpravil študirat v veliko mesto. Študij mi ni povzročal težav, imel pa sem osebnostne težave, in to kljub temu, da sem bil v družbi priljubljen. Bil sem zelo nezadovoljen in nekaj je bilo treba storiti.

Nekega dne sem se odločil, da grem povsem svojo pot. Tik pred koncem, že v absolventskem času in s skoraj dokončano diploms...