Telefonski klic me je zvabil v predel mesta, ki mi je bil do sedaj manj znan. Dogovorjeno srečanje naj bi pojasnilo nekatera vprašanja pri reševanju personalnih potreb na eni slovenskih župnij. Ustanova nosi naslov Duhovna skupnost Venio - Prihajam. Pomenljiv naslov in vsakdanji dogodek, ki nepričakovano postaneta znamenje.

Mlada gospodična me čaka na pločniku. Nasmehne se čez ulico tako po domače, da mi ne preostane drugega, kakor da pozdravim kar po slovensko. V dogovor sem tisti trenutek sprejet in udomačen že kar tam na ulici. Vstopiva v hišo in sobico, kjer je vse novo in vendar takoj domače. Človeku, ki te tako sprejme, uspe to brez besed.

Stavba ni nič kaj samostanska ne zunaj ne znotraj. Vsaj v tem delu ne, kjer je stekel pogovor o stvareh, ki so šele načrti. Koliko tega bo šlo v klasje, bomo izkusili v naslednjih mesecih tja do jeseni.

In skupnost Venio? Njen začetek pred osmimi desetletji je zelo preprost, vendar preroški za naš čas. Želja po p...